»Organizacije se soočajo z obilo priložnostmi in idejami za njihovo uresničitev, kar pa pomeni, da navadno pripravijo več scenarijev za doseganje želenih ciljev. Ti scenariji imajo obliko projektov, med katerimi se je treba odločiti, kateri bo tisti, ki ga bomo izpeljali. Pri tem nas predvsem omejuje želja po izbiri takšnega projekta, s katerim bomo prihranili čas in denar, sočasno pa imeli največjo možnost, da bo projekt tudi uspešen. Pri izbiri projektov nam pomagajo odločitveni modeli, ki so lahko kvantitativni ali kvalitativni, enostavni ali kompleksni. Organizacije bi si morale pripraviti nabor odločitvenih modelov, s katerimi bodo skušale izbrati zase primerne projekte. Pri izbiri odločitvenega modela upoštevati sledeče:
- Realnost – odločitveni model mora odsevati cilje in vizijo organizacije.
- Sposobnost – odločitveni model mora omogočati primerjavo različnih projektov, kar pomeni, da mora biti dovolj robusten.
- Prilagodljivost – odločitveni model mora dopuščati, da ga prilagodimo spremembam, kriterijem za ocenjevanje, spremembam zakonov, davkov, stroškov ipd.
- Enostavnost rabe – odločitveni model lahko uporabljajo izbrani ljudje v celotni organizaciji za svoje potrebe. Prav tako mora jasno posredovati informacijo, zakaj smo izbrali določene kriterije in projekt.
- Stroški – mala poraba časa in denarja za odločitveni proces (Pinto, 2007).
Kvantitativni odločitveni modeli uporabljajo številke kot vhodne informacije, pri čemer so le-te lahko zunanje objektivne (za gradnjo mostu bomo potrebovali deset ton peska) ali notranje subjektivne (za oblikovanje nove spletne strani bomo potrebovali tri programerje pet tednov). Kakorkoli že, sprijazniti se moramo, da bomo pri vsakem odločitvenem procesu imeli kombinacijo objektivnih in subjektivnih ocen podatkov.
Pinto je pripravil štiri večje skupine dejavnikov, ki vplivajo na izbiro projekta:
- dejavniki tveganja (tehniško, finančno, varnostno, kakovostno, zakonodajno);
- finančni dejavniki (pričakovan donos, čas vračila investicije, potencialni tržni delež, sposobnost osvajanja novih trgov, začetni odliv denarja ipd.);
- notranji dejavniki, ki izhajajo iz dejavnosti organizacije (usposabljanje zaposlenih, spremembe števila zaposlenih, spremembe delovnega okolja, spremembe v proizvodnem procesu);
- dodatni dejavniki (intelektualna lastnina, vpliv na ugled organizacije, strateška usklajenost).«
Vir:
MERKAČ SKOK, Marjana, PALČIČ, Iztok. Planiranje in vodenje projektov, Celje: Fakulteta za komercialne in poslovne vede, 2009.
Ne spreglejte pa tudi:
Šola ASSET MANAGEMENTA za sodobne proizvodne in infrastrukturne sisteme – Celovito obvladovanje investicij in vzdrževanja strojev, opreme, naprav, nepremičnin … | Predstavitev vseh ISO, EN, TP CEN/TR, … standardov, ki so relevantni za to področje
Metode VREDNOTENJA in IZBIRE (investicijskih) projektov – Analiza stroškov in koristi
