Trg javnih naročil predstavlja ogromen potencial za zasebni sektor in ustvarja številne poslovne priložnosti.

Večja profesionalizacija za boljše javno naročanje

Delež javnih naročil v BDP v zadnjih letih strmo narašča. Kot izhaja iz statističnega poročila o javnih naročilih, oddanih v letu 2017, je v letu 2015 delež javnih naročil v BDP znašal 8,80 %, v letu pa 2017 že 10,99 %. To pomeni, da narašča tudi število poslovnih priložnosti za ponudnike, katere bi se slednji morali zavedati in si prizadevati k bolj aktivni udeležbi v postopkih javnega naročanja. Ne zgolj poslovna priložnost, povečanje konkurence namreč pomeni tudi zmanjšanje možnosti nedopustnega dogovarjanja med ponudniki (bid rigging), boljšo kvaliteto ponujenih produktov in storitev, vstop manjših in novih podjetij, izboljšanje možnosti za prenos inovativnih rešitev na trg, bolj učinkovita pogajanja s ciljem iskanja najboljših rešitev idr. Vse te prednosti pa najbolj občutijo ravno davkoplačevalci.

Za izboljšanje učinkovitosti in gospodarnosti javnega naročanja je bistvenega pomena profesionalizacija kadrov, tako naročnikov kot ponudnikov. Medtem ko je naročnike potrebno izobraziti o tem, kakšne so prednosti večje konkurence in kako trg javnih naročil narediti privlačen za vstop novih in manjših ponudnikov, je ponudnike treba naučiti, kako pripraviti in oddati dopustne ponudbe in pri tem z elektronsko pripravo in oddajo ponudbe prihraniti čas. S prizadevanji obojih in njihovo profesionalizacijo lahko dosežemo višjo raven javnega naročanja v Sloveniji in posledično izboljšamo njen ugled tako doma kot v tujini.

V postopkih oddaje javnih naročil na evropski ravni je v zadnjih letih mogoče zaznati trend naročanja blaga in storitev brez prenosa lastništva na javnega naročnika (prim. model SaaS – Software as a Service). To je logični odraz hitro razvijajoče se tehnologije in digitalne transformacije celotne družbe, vključno z javno upravo, ki ji tudi evropska zakonodaja sledi relativno hitro in učinkovito. V tej luči Direktiva o javnem naročanju sprejeta v letu 2014 in prenesena v slovenski pravni red z Zakonom o javnem naročanju ZJN-3 iz leta 2015 zasleduje strategijo za pametno, trajnostno in vključujočo rast Strategije Evropa 2020. Pozitivne učinke naj bi naročniki dosegali z oblikovanjem takšnih pogojev in meril za izbiro ponudnika, ki zasledujejo cilje okoljske trajnosti, inovativne družbe in socialne cilje in ne zgolj najboljše razmerje med kakovostjo in ceno. Pa vendar realna slika zaenkrat kaže na umirjeno valovanje na vodni gladini, ne zrcalni odboj ciljev Direktive o javnem naročanju.

JAVNO NAROČANJE za ponudnike - praktični nasveti

V praksi veljavna javno naročniška zakonodaja od naročnikov zahteva vodenje postopkov oddaje javnih naročil po najvišjih pravnih standardih transparentnosti, enakopravne obravnave, varstva konkurence, zagotavljanja gospodarnosti in sorazmernosti. Pri tem je treba upoštevati tudi prakso Državne revizijske komisije (DKOM), ki z razlago posameznih zakonskih določb korenito vpliva na način sodobnega izvajanja postopkov oddaje javnih naročil,. Četudi se na prvi pogled zdi, da je ZJN-3 nekoliko manj formalistično usmerjen (npr. odprava termina formalno popolne ponudbe, možnost »spreminjanja« ponudbene dokumentacije v omejenem obsegu v fazi po roku za predložitev ponudb, lastna izjava na ESPD obrazcu kot predhodno dokazilo idr.) ter z zmanjševanjem administrativnih bremen ob uvedbi elektronskih komunikacijskih sredstev spodbuja naročnike, da več pozornosti namenijo oblikovanju predmeta javnega naročila, pa se pri posameznih vprašanjih v praksi še vedno zatika.

Pri oblikovanju meril tako naročniki še vedno najpogosteje kot edino merilo določajo najnižjo ceno, pri oblikovanju pogojev pa zahtevajo izkazovanje visokih standardov tudi kadar je predmet naročanja relativno enostaven ali gre za klasično storitev, blago, gradnjo. Pogosto tako postavljajo zahteve, ki so na meji sorazmernosti predmetu naročanja. Nadalje pri oblikovanju zahtev, vezanih na predmet naročanja, naročniki pogosto ne izkoristijo vseh možnosti, ki jih zakonodaja omogoča. Dober primer je neizvajanje strokovnega dialoga s potencialnimi ponudniki pred izvedbo postopka oddaje javnega naročila v praksi oziroma predhodnega preverjanja trga za namene oblikovanje tehničnih specifikacij in predmeta naročila.

Strokovni dialog s potencialnimi ponudniki in raziskava trga v fazi načrtovanja postopkov oddaje javnih naročil sta ključna za razumevanje stanja na njem, v smislu novih tehnologij, proizvodov in potencialnih rešitev, saj naročnikom omogočata vpogled v razpoložljivo blago in storitve, inovativne rešitve ter obseg potencialnih ponudnikov in njihove kapacitete. To predstavlja temelj za gospodarno, učinkovito in uspešno izvajanje javnih naročil in sicer tako postopkovne kot tudi pogodbene faze. Na tem področju se bodo morali javnih naročniki začeti zgledovati po nabavnih strategijah zasebnega sektorja in dopustiti, da jih jadra poneso v smeri ustvarjanja dodane vrednosti v javnem naročanju ter inoviranja s ponudniki, seveda v obsegu, ki ga zakonodaja dopušča.

V nasprotnem primeru bo pomanjkanje konkurence na trgu javnih naročil še izrazitejše, njegove posledice pa bodo prinesle višje cene ter znižanje ravni kvalitete ponujenih storitev, dobav in gradenj. Že sedaj je mogoče zaznati veliko število naročil, v katerih naročniki prejmejo samo eno ponudbo. Kot izhaja iz poročila Evropska komisija v okviru evropskega semestra za leto 2019, je Slovenija v številu postopkov javnih naročil z le enim ponudnikom nad povprečjem Evropske unije, na kar je bila tudi opozorjena. Pa vendar breme ni le na strani naročnikov. Odgovornost je tudi na strani ponudnikov in tistih, ki to še niso.

Razlog za pomanjkanje prave konkurence je tudi v pomanjkanju interesa ponudnikov za vstop na trg javnih naročil in še pogosteje v pomanjkanju strokovnega znanja. Preobremenjenost DKOM in statistična poročila so pokazatelj, da so pogosti tudi postopki v oddaje javnih naročil, pri katerih naročniki prejmejo več ponudb, ki pa so, zaradi pomanjkljive priprave, iz postopka izključene kot nedopustne, postopki pa celo neuspešno ustavljeni. Najpogosteje je razlog v pomanjkanju izkušenj s pripravo ponudb in strokovnega znanja ponudnikov. Potrebno je pripoznati, da oddaja ponudbe v postopkih javnega naročanja, kakor tudi samo izvajanje pogodbe o javnem naročilu, zahteva določeno skrbnost pri pripravi ponudbene dokumentacije. Za pripravo dopustne ponudbe mnogokrat ne zadošča zgolj sledenje navodilom dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ampak je potrebno tudi dobro poznavanje javno naročniške zakonodaje ter aktualne prakse DKOM. Že (navidezno enostavna) vključitev podizvajalca v ponudbo je lahko ob nepravilnem razumevanju te terminologije razlog za zavrnitev ponudbe.

Avtorici:
Nina Pekolj, univ. dipl. prav.
Lara Valjavec, dipl. prav. (UN)