Stvari se poredko zgodijo same po sebi ali same od sebe

»Inovativnost je genialna radovednost, ki odpira vrata skrivnosti in usmerja korak človeštva na poti do velikih dosežkov.« (W. Disney)

»Eni so bolj konservativni, stereotipni, nedinamični, drugi pa so osebnostno bolj nagnjeni k novemu, so raziskovalni in zlahka vidijo stvari na novo. Slednji imajo največ možnosti, da postanejo ustvarjalni« so besede Vida Pečjaka, doktorja psiholoških znanosti. Vendar nikjer ni zapisano, kaj šele dokazano, da v človeku, ki doslej ni kazal znakov ustvarjalnosti, le-te ni mogoče prebuditi in spodbuditi.

Spodbude prihajajo lahko deloma iz človekove notranjosti, deloma pa iz okolja, v katerem človek živi in deluje. Prav slednje človeku pomaga, da se v njem prebudijo kreativni potenciali. Kadar se v nekem okolju ustvari klima, ki spodbuja sodelujoče, potem se večina začne vesti klimi primerno. Ustvarjalna klima je ozračje pozitivnih odnosov do idej vseh sodelavcev, do drugačnih zamisli in rešitev. Je pripravljenost poslušanja drugih in izražanja svojih zamisli in to brez strahu pred grajo, zasmehovanjem, neuspehom. Sodobna ustvarjalna klima pomeni, da vsak neuspeh pomeni samo korak bliže spoznanjem, kako bi se stvari morale odvijati, kako funkcionirati, da bi prišli do uspeha.

Bistvo inovativnosti tiči v prizadevanju za različnost, v naklonjenosti spremembam in odprtosti za novosti ali kot je dejal Walt Disney: »Inovativnost je genialna radovednost, ki odpira vrata skrivnosti in usmerja korak človeštva na poti do velikih dosežkov«. Pristna inovativnost je polna igre in nagajivosti, je brez zavor in predsodkov, je polna razmišljanja in kombiniranja, je hitra in drzna ter velikopotezna, je ambiciozna in navdušena. Vendar si ne smemo delati utvar. Inovativnost izhaja tudi iz drugih vzgibov, kot so lenobnost, nagnjenje k udobju in inercija.

Enega od vzgibov lepo opisuje stara indijanska modrost – človek v sili postane iznajdljiv. Tovrstno inovativnost zasledimo recimo pri tabornikih, ki skušajo z minimalnimi sredstvi premagovati določene ovire in zadovoljevati določene potrebe. Sicer pa: kako pa so si včasih (tudi še danes) pomagali priti čez deroč potok? Podrli so drevo in naredili priložnostni most. Vse, kar so potrebovali, je bila sekira in nekaj skupne človeške energije. Nobenega žeblja, varjenja, statike, medmrežja, socialnih skupnosti, digitalizacije, pametnih telefonov, nano tehnologije in še česa.

Vse se začne in konča v človekovi glavi. Vsa prihodnost so ideje in njih uresničitev. Za kaj takega so potrebne vizije, so potrebne sanje, je potreben pogum in nenazadnje, potrebni so določeno vedenje, znanje, veščine in notranja ter zunanja motivacija.  Najprej moramo prebuditi notranjo motivacijo.  Če človek nekaj bi, ker ga to zanima, potrebuje, je radoveden ali pa je primoran v nekaj, potem je motivacija tu. Le še nahraniti jo je potrebno.

Avtor: dr. Andrej Pompe