Človeško bitje je od nekdaj tesno povezano z zgodbami. Večina zgodovine bi bila težko zapomnljiva in nezanimiva, če ne bi bila dopolnjena z zgodbami. Te olajšajo razumevanje sveta, ki nas obdaja, akterje v njem, storjena dejanja in izrečene ali zapisane misli. Človek si običajno težje zapomni podatke, zgodba pa mu pogosto ostane v spominu. Njena moč je v tem, da jo je mogoče pripovedovati ter s tem izrabiti neprekosljivo moč in kredibilnost sporočanja od ust do ust.
Ena najhitrejših poti do src ljudi je mikavna in očarljiva zgodba. Kakršnakoli, pomembno je le, da izraža določene edinstvenosti in posebnosti ter pričara določena presenečenja. In še nečesa ne smemo pozabiti – zgodba naj vključuje tiste (neposredno ali metaforično), ki naj bi zgodbo slišali/prebrali. Taka vključenost prispeva k večji učinkovitosti sporočila zgodbe.
Zgodbo si vsakdo, ko jo sliši ali bere, razlaga po svoje. To je približno tako, kot če človek bere knjigo in ima svojo predstavo o junakih, okolju, času, vonju, čustvih … Korak bliže k prvemu razumevanju in poosebljanju z znamko pa je storjen, če se zgodba tudi prikaže, kar omogoča boljše razumevanje ter lažjo identifikacijo z njenimi sporočili in vrednotami. Zgodba podatke in informacije poda privlačno, vseeno pa ni zagotovila, da se bodo pri tem sprožila želena čustva. Treba je uporabiti še moč pripovedovanja in prikazovanja. S pomočjo teh ljudje sprejemajo sporočila in njihov pomen, hkrati pa se jih zgodba lahko dotakne in si želijo postati del nje. To pomeni, da nekdo želi prisostvovati, se priključiti in poslušati. Pripovedovanje in prikazovanje zgodbe je posredovanje čustev in vrednot. Omogoča intimnost in avtentičnost.
Zapomnite si, dobre zgodbe si zapomnimo. Več si preberite tukaj.
Avtor: dr. Andrej Pompe
