V začetku tega tisočletja so se na področju razvoja programske opreme začeli uveljavljati agilni pristopi, za katere so zagovorniki trdili, da se bodo zelo hitro uveljavili tudi pri izvajanju drugih vrst projektov. Ključni razlog za razvoj novih pristopov so bile (in še vedno so) hitre spremembe okolja, neučinkovito doseganje ciljev in neuspešno doseganje pričakovanih koristi projektov. Da bi agilni pristopi prinesli pričakovane koristi, so se morale spremeniti tudi orgnaizacije in zaposleni, seveda pa je bilo to tudi sicer potrebno za zagotavljanje konkurenčnosti in preživetja v hitro spreminjajočem se globalnem okolju.
Agilni pristopi k managementu projektov razvoja programske opreme (v nadaljevanju IT projektov) so se najširše začeli uveljavljati po objavi Agilnega manifesta leta 2001 (Beck at al.). Po mnenju mnogih, predvsem pa avtorjev manifesta, naj bi agilnost zaradi prepoznane odzivnosti na spremembe postala vse pomembnejša, Van Bennekum in Hunt, tudi soavtorja manifesta, pa sta v intervjuju z Bowles Jacksonovo leta 2012 izrazila prepričanje, da je agilna miselnost ključnega pomena za uspešno poslovanje v 21. stoletju in da naj bi bil agilen pristop uporaben pri vseh vrstah projektov in še širše. Van Bennekum je še dodal, da je agilnost celovita in velja povsod, v poslu ali življenju – da jo sam uporablja kot koncept, kjerkoli je in karkoli dela.
V letu 2019 je bila izpeljana že 14. globalna raziskava o razširjenosti agilnih pristopov (v knjigi se večkrat naslonimo na ugotovitve teh raziskav). Ugotovljeno je bilo, da so ključne prednosti agilnih pristopov zmožnosti obvladovanja spreminjajočih se prioritet, preglednost projektov, usklajenost IT s poslovnimi cilji, hitrejši vstop na trg z novitetami, morala v timu, višja produktivnost in znižanje tveganosti projektov (Digital.ai, The 14th annual State of Agile, 2020). Ker so agilno »gibanje« zagnali razvijalci programske opreme, ni presenetljivo, da agilni pristopi najbolj prisotni prav v IT podjetjih in združbah, katerih poslovanje vse bolj sloni na IT rešitvah (banke, zavarovalnice, investicijske družbe). Omenjena raziskava je pokazala tudi izrazitejšo prisotnost na področjih trženja (marketinga) in prodaje (če dodamo IT, govorimo o spletni prodaji oziroma digitalnem marketingu) ter na področju managementa kadrov, na drugih področjih (in vrstah projektov) pa so po ugotovitvah raziskave agilni pristopi manj prisotni (vseh skupaj je bilo takih 7%).
Več v novi knjigi avtorja dr. Stare Aljaža, CSPM:
Knjiga ponuja odgovore na vprašanja kdaj, zakaj in kako uporabiti agilne pristope.
Knjiga vsebuje v tem trenutku najbolj celovit prikaz agilnih pristopov. Vsebina, povzeta po vrsti strokovnih knjig, člankov, predstavitev in drugih internetnih virov, pa je podkrepljena z ugotovitvami raziskav, tako tujih, kot dveh domačih iz leta 2018 in 2020.
V uvodu knjige sta izpostavljena tudi dva pomembna dejavnika agilnosti – da bi agilni pristopi prinesli pričakovane koristi, se morajo spremeniti tudi organizacije in zaposleni. Če torej hočemo delati agilno, morajo tudi zaposleni spremeniti nekatere navade, vrednote in način dela. Mnogi zagovorniki agilnosti namreč poudarjajo, da ni zadosti delati agilno, ampak je potrebno biti agilen (angl. doing vs being agile). Prvo pomeni uporabljati agilne pristope in prakse, drugo pa prevzeti agilno miselnost. V knjigi so obravnavane tudi te dileme, v raziskavi pa je avtor preveril tudi, ali za uspešno delovanje v »agilnem« svetu potrebujemo ljudi z drugačnimi osebnostnimi lastnostmi ali je zadosti že manjša sprememba navad in vrednot. Prikazana je trenutna raven agilnosti zaposlenih v Sloveniji, ne glede na to ali delujejo v tradicionalnem ali agilnem projektnem okolju.
V zadnjem delu knjige so obravnavane agilne organizacije. Avtor je v raziskavi preveril, kaj je značilno zanje – kdaj npr. za neko podjetje lahko trdimo, da je agilno oziroma kateri so dejavniki, ki organizacijo naredijo agilno. Prikazane so potrebne spremembe managementa za podporo agilnejšemu uvajanju sprememb (in prilagajanju spremembam v okolju za vzdrževanje in dvig konkurenčnosti), agilno organizacijo, agilnejši strateški management in management portfelja projektov ter vloga projektne pisarne v agilni organizaciji.
Upamo, da boste v knjigi dobili veliko koristnih nasvetov in idej za svoje delo ?
Avtor Dr. Aljaž Stare, CSPM je profesor, trener in svetovalec na področju projektnega, procesnega in strateškega managementa z več kot 30 letnimi delovnimi izkušnjami. Svojo kariero je začel kot razvijalec elektro-mehanskih naprav, kasneje pa je vodil različne vrste projektov: razvoj izdelkov, inženiring, prenovo procesov, IT, organiziral je konference in druge dogodke. V sklopu strateške projektne pisarne je sodeloval pri pripravi strateških ciljev podjetja in izbiri ter managementu strateških projektov. 20 let že svetuje slovenskim podjetjem in usposablja managerje – delavnice je izvedel v več kot 120 slovenskih podjetjih z več kot 4.000 udeleženci. Predaval je na Ekonomski fakulteti ter Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo (Univerza v Ljubljani), Gea College Ljubljana in Evropski pravni fakulteti (Nova univerza Nova Gorica), že dolgoletni predavatelj Agencije POTI – z znanjem do cilja v okviru Akademije projektnega managementa, trenutno pa je tudi zunanji sodelavec DOBA fakultete. Je nosilec mednarodnega certifikata IPMA – CSPM, Certified Senior Project Manager, in dolgoletni član ZPM – Slovenskega združenja za projektni management, ki mu je predsedoval med letoma 2006 in 2010. Je tudi avtor knjige Projektni management: teorija in praksa (že 3. ponatis 2020) in projektnega bloga www.projektni-management.si.
