Ali ste se kdaj poglobili v vprašanje, kaj je to odgovornost? In kaj pomeni prevzeti odgovornost?
Pred leti je potekal sestanek vodstva organizacije. Na dnevnem redu je bila tudi točka, v okviru katere bi morali razpravljati o nepravilnem ravnanju nekoga od sodelavcev, ki je domnevno povzročilo tudi materialno škodo. Ko so prišli do te točke, je predsedujoči dejal nekako takole: »O tej zadevi nima smisla podrobneje razpravljati, ker jo vsi poznamo. Če je bilo kaj narobe, prevzemam jaz sam za to odgovornost. S tem tudi zaključujem to točko dnevnega reda.«
Ta taktični manever predsedujočega je dejansko preprečil razpravo, kajti vsi drugi udeleženci sestanka so bili presenečeni in se v tistih nekaj sekundah, preden je predsedujoči pričel z obravnavo naslednje točke, bodisi niso znašli ali pa so molče pristali na takšen – v Sloveniji dokaj razširjen – razplet, ki sem mu po domače reče: pomesti stvar pod preprogo. Posledica takšnega razpleta je bila, da se ni nihče nikomur zameril, kmalu pa se je tudi storilec škodljivega dejanja sam umaknil s svojega položaja in si našel drugo službo. S tem je bil problem navidez elegantno rešen, pri čemer pa seveda materialna izguba ni bila povrnjena.
Vprašajmo se, zakaj bi sploh kdo moral odgovarjati za nepravilnost, če se lahko temu izognemu in smo na koncu »vsi prijatelji«? in še, kaj sploh pomeni v takšnem primeru odgovornost?
Odgovor na prvo vprašanje je jasen: če pristanemo na pometanje pod preprogo, (po)rušimo temelje pravičnega in vzdržnega sobivanja. Prvič, nekdo je s škodljivim ravnanjem oškodovan in ima torej manj, kot bi mu v resnici pripadalo. Drugič, takšna situacija povzroča pri vseh poštenih ljudeh občutek nepravičnosti. Tretjič, storilec se na videz legitimno izogne odgovornosti in sankciji za svoje ravnanje, kar mu da občutek, da ni storil »nič takega«, oziroma da sploh ni ravnal narobe – tu izostane prevzgojna komponenta (ne pozabimo na stari rek, da je kazen vzgojna). In končno, načelno soglašanje s takšno prakso pomeni, da družba pristane na svoj postopni, a zanesljivi razkroj, kajti če za škodljiva ravnanja nihče ne odgovarja, to neizogibno vodi v vsesplošni nered in konflikt.
Odgovor na drugo vprašanje je težji. Tu nam je v veliko pomoč pravo. Le-to namreč dokaj natančno določa vrste in oblike odgovornosti. V omenjenem primeru se v pravnem smislu zastavlja vprašanje, ali lahko storilčevo individualno pravno odgovornost za škodno dejanje, nadomesti odgovornost njegovega nadrejenega (predsedujočega na sestanku), ali pa to ni dopustno. Prav tako se zastavlja vprašanje, ali ni takšna odgovornost lahko le osebna in krivdna, ali pa za škodno dejanje zaposlenega avtomatično sme ali mora odgovarjati (tudi) njegov nadrejeni, četudi škode sam ni povzročil (podobno kot za škodo, ki jo povzroči majhen otrok, odgovarjajo njegovi starši).
Več v naslednjem prispevku …
Avtor:
Prof. dr. Miro Cerar
Na strokovnem seminarju Pravna, poklicna in osebna ODGOVORNOST, bo izhodišče prav pravna odgovornost. Kazenska, civilna, upravna, subjektivna, objektivna, individualna, kolektivna itd. Kako se ji izogniti, kako jo uveljavljati, kako jo nositi… Poznavanje pravnih oblik odgovornosti nam pomaga, da se izognemo marsikateri nevšečnosti pri sklepanju pogodb (prodaja, najem, darilo, kredit, zavarovanje, oporoka itd.), na delovnem mestu ali nasploh v vsakdanjem življenju. Ponuja pa nam tudi konceptualne vzorce za razmišljanje o odgovornosti na drugih področjih, ki bodo obravnavana v nadaljevanju seminarja. Pri tem je zagotovo eno težjih vprašanj, kdaj in kako smo odgovorni moralno, torej sami pred seboj (pred lastno vestjo). Prav zanimivo bi bilo izvedeti, komu od udeležencev se je to vprašanje osebno zastavilo tudi na uvodno zgoraj opisanem sestanku in kako si je nanj odgovoril. In kako bi (si) odgovorili vi?
