Za razumevanje, prevzemanje in nalaganje odgovornosti se moramo vseskozi zavedati njenih medsebojno prepletenih razsežnosti (dimenzij), ki si jih bomo na kratko pogledali v nadaljevanju.
Osebna odgovornost je za človeka vseobsežna. Osebno smo odgovorni za vse, kar s svojim ravnanjem (so)povzročamo v svetu. Seveda se naša odgovornost prepleta z odgovornostjo drugih, pri čemer pa je nadvse pomembno, da se zavedamo svojega dela odgovornosti. Če smo npr. imeli težko otroštvo in zato vso odgovornost za težje vključevanje v družbo prevalimo na starše in druge, ki nam niso dovolj pomagali ali so nas ovirali, potem v sebi ne aktiviramo zdravega življenskega jedra, ki nam lahko kljub negativnostim pomaga, da postanemo uspešni.
Res je torej, da ne smemo nikoli prenehati spoštovati same sebe in pristati na vlogo žrtve. Toda vse to je mnogo lažje reči, kot storiti. Kako torej v težkih situacijah v sebi najti, prebuditi in uporabiti tisto življenjsko voljo, ki nas vodi po pravi poti k uspehu? Kako pravilno razumeti (in ne zlorabiti) dandanes pogosto omenjeno vodilo: imeti rad najprej samega sebe? Zakaj je pomemben del osebne odgovornosti prav odgovornost do drugih in do stvarstva kot celote? Zakaj je za pravi življenjski uspeh nujno prevzeti odgovornost zase: za svoje misli, čustva, besede in dejanja? In kaj sploh je pravi življenjski uspeh?
Poklicna odgovornost je tisti vidik osebne odgovornosti, ki jo prevzamemo s pridobljenim poklicem. Njen pomembni del je odgovornost na delovnem mestu. Tako je npr. zdravnik poklicno soodgovoren za celotno področje zdravstva, najbolj neposredno pa seveda odgovarja za svoje delo v ambulanti, v kirurški dvorani ali na drugem delovnem mestu. Vodilni delavci imajo drugačno odgovornost od podrejenih. Oboji pa morajo (znati) biti lojalni. In kaj je lojalnost? Kako je dandanes z razumevanjem tega pojma in s čutom lojalnosti? Ali lojalnost izgublja na pomenu, ali pa izgubljamo vsi, ker izgubljamo lojalnost?
Delo v podjetju, na ministrstvu, v zavodu, združenju ali katerikoli drugi organizaciji je nujno tudi kolektivno, timsko delo. Zato je za njegovo uspešnost ključno, da vsak prevzema odgovornost za svoje odločitve in za izvrševanje nalog. Prevzeti odgovornost za tvegani posel, za pomembno politično, pravno, zdravniško ali tehnično odločitev, za negotovi razvojni projekt ali za odločitev v krizni situaciji ni enostavna zadeva. Eno je namreč odločanje kot takšno, drugo pa je prevzemanje odgovornosti za odločitve. V Sloveniji ni malo kandidatov za visoka mesta v gospodarstvu, politiki, javni upravi in še marsikje, ki se ne zavedajo odgovornosti. In če uspejo priti na visoke položaje, mnogi dejansko niso kos zahtevam in izzivom, za kar ceno plačuje celotna družba. Na drugi strani pa tudi mnogi drugi zaposleni pogosto ne izkazujejo dovolj odgovornega (kar pomeni tudi: lojalnega) odnosa do delodajalca, saj svojo službo dojemajo predvsem skozi lastno plačo in druge koristi. To je sicer v našem kulturnem okolju razumljiva posledica prevladujoče materialistične, potrošniške in individualistične družbene miselnosti, kar pa seveda ne spremeni dejstva, da to povzroča negativne posledice. Zakaj je torej lojalnost pomembna sestavina poklica? Zakaj se pri delu »splača biti« odgovoren? Zakaj se tudi moralnost »splača«? In zakaj ni dobro, če postane voditelj nekdo, ki ni dozorel v dojemanju odgovornosti?
Družbena odgovornost je tista osebna odgovornost, ki jo imamo do celotne (nacionalne ali svetovne) družbe. Če se je zavedamo, razumemo, da moramo tudi sami vsaj nekaj prispevati k preprečevanju negativnih pojavov kot so npr. vojne, bolezni, lakota, revščina, onesnaževanje okolja, energetsko izčrpavanje planeta, podnebne spremembe itd. Tiste, ki se tega ne zavedajo, je treba poskušati o tem ozavestiti, kajti le skupno lahko v prizadevanjih za ohranitev civilizacije in boljši svet dosežemo relevantne učinke.
Prav tako pomemben vidik družbene odgovornosti je tudi aktivno državljanstvo, kjer se vsaj skozi udeležbo na volitvah, referendumih, pri nekaterih razpravah, nastopih, zborovanjih ipd. odzivamo na aktualna vprašanja in sovplivamo na družbeni razvoj. Več ko je takšne demokratične aktivnosti, dialoga in zdrave pameti, več je možnosti za mirno in razvojno uspešno družbeno sožitje.
Ali bomo torej tudi ko nas nihče ne opazuje s tal pobrali odvrženo plastenko in jo nesli v koš za smeti? Ali se bomo v korist okolja odrekli kakšni ne-nujni vožnji z vozilom na fosilno gorivo? Ali bomo šli na volitve, četudi se nam bo zdelo, da s tem ne moremo kaj dosti spremeniti? Ali smo zaradi varstva javnega interesa pripravljeni postati »žvižgač« – ali je to prav in ali s tem ne ogrožamo svoje zaposlitve?
Vprašanj je seveda nešteto, pravi odgovori in praktični odzivi pa so zagotovo eden temeljnih pogojev za osebni notranji mir, poklicni uspeh ter ustrezno družbeno in individualno samouresničitev. Na ta vprašanja bomo odgovore iskali tudi na strokovnem seminarju: Pravna, poklicna in osebna ODGOVORNOST.
Avtor:
prof. dr. Miro Cerar
